Jezik antike

Hebe svinčena plošča omenja Lahe.

Kortonska tablica Cortonensis omenja Kelte in latinanje.

Gubbio plošča II A omenja Karne in Pune/Feničane

Z rovtaščino (slovenščino) se pridobi odlične podatke iz antike. Bolgarska zlata knjiga in spomenik iz Perugie nam podajata sorodne podatke o velikaših.

Spomenik slovenske jezikovne zgodovine

Spomenik slovenske jezikovne zgodovine je dolgo dobo ležal v savskem jezu sredi Kranja.

sobota, 24. novembra 2018

Potem ko je ribič Jure Meden pred tremi dnevi med ribolovom v reki Savi opazil nenavaden kamen, je o tem nemudoma obvestil Zavod za varstvo kulturne dediščine, akcija je hitro stekla in danes so s pomočjo gasilcev spomenik vzdignili iz vode.

Najditelj je 3. 12. 2018 izjavil, da se je pred nekaj dnevi dvesto metrov od najdbe spomenika podrl jez, v katerem je po njegovem mnenju daljši čas ležal dotični spomenik. Pred nami je tako eden najpomembnejših spomenikov, ki izpričuje pisno dobo ob spremembi črkovnih znakov in smeri do tedanjega zapisovanja. Spomenik kaže, da so poleg Etruščanov tudi Karni (Karne omenja tablica Egubiana III.st.pr.n.št) uporabljali pisavo za sporazumevanje na daljavo. Pred tem časom pa se je imenoval sala pis (omenja Kortonska tablica II.st. pr. n. št.) ali ilirski jezik (šolski koledar). Dotlej so namreč tako Etruščani kot Karni za dopisovanje uporabljali jezik kateremu danes pravimo (rovtarščina) in zato slovenščina.

A – pisava, RE – nazaj, LL – črkovana, I – je, A – pisava /A-L^.L^.AR COLIS -Le lar čaščenje ANN.XII.H.S.E -Leta XII.H.S.E štetja/A*RE*LL*IUS- A*nazaj črkuj  uradno (pisavo)/ I.IU*CUND*U*S Pametno/prijetno-E E L I A F?*S U A -S*U*A=Biti dobro pismen. Tako je videti branje iz spomenika s prevodom, ki ga najdemo v latinskih slovarjih.  Prevod ang. Iucundus pleasant; prijeten; Iucunda; delightful; čudovito; Iucundum; agreeable ;prijazno.

Omemba Lar colis se nanaša na čaščenje božjega poslanstva.

Prosti odčitek spomenika najdenega v Savi pri Kranju:

Pisava je obrnjena, je Il~irija ne uporablja/Le LAR »božji« COLIS čaščenje, bogoslužje (ohrani)/V letu 12 H.S.E/A pisavo RE obratno LL črkuj /IUS uradno, zakonsko /uporabljaj.

Zakaj vzvratno odčitavanje?

Vzvratno odčitavanje je primer prvih nastankov latinskih pojmov. Prvotno pisanje je potekalo v obratni smeri in napis spregovori slovensko ter pravi naslednje:

A*IL*LER*A< Pisava Ilirska (je v) leru pisave; SILO KRAL. L<Silo kralj Laški -ANN. XII. H. S. E. Leto 12 H. S. E. štetja; hic sepulta est? = je tukaj pokopan?  Obrnjeno: a tlu pes < tlo tla, tlu /SUI L*LER*A <Svoj v Iliriji ler pisav; /S*U*DNU*KUI*I <Si v dnu takoj (izgubiš); E E L I A F?*S*U*A=matematika v zagonu ?/ Biti dobro pismen.

Pisava Ilirije je v mrtvem teku ali leru. Silo ‘je delal’ kralj L .Leta 12 po našem štetju

Si v Iliriji v mrtvem teku ‘brez’ pisave. Biti zelo v dnu takoj (če ne uporabljaš takšne pisave)

Prosti odčitek spomenika, najdenega v Savi pri Kranju:Pisava je obrnjena, je Il-irija ne uporablja; Le LAR »božje« COLIS čaščenje, bogoslužje (ohrani)V letu 12 H. S. E; PISAVO OBRATNO dobro; PAMETNO uporabljaj; nasprotno: Si na dnu takoj.

Napis, najden v Kranju, moramo razumeti kot napis iz dobe, ko so prvotno salsko poševno pisavo in smer zapisovanja obrnili.: leta 12 novega štetja! Ravno tako navaja opozorilo naj se Lar spoštljivo časti. Na podlagi pravilnega odčitavanja lahko ugotovimo, da je to najpomembnejši pomnik slovenske pisne prisotnosti na Kranjskem v samem začetku našega štetja.

Napis na spomeniku iz Kranja kaže na dvojezičnost ilirščine in latinščine. Slovenski jezik je bil tedaj odstranjen kot pisna dediščina preteklega časa. Sprememba ni imela končnega učinka na jezikovno kontinuiteto slovenskega govora.

Zgodovina antične pismenosti

Stari latinski izrazi so v vzvratnem pomenu razumljivi, ko vstavimo presledke, dobimo stavčne povedi, ki jih še vedno uporabljamo v pogovornem slovenskem jeziku! Odčitavanje daljših napisov najdenih na območju osrednje Italije so pisni dokazi obstajanja jezika kateremu pravimo slovenščina. Ujemanja so dokazi katere nam vzvratno branje stare latinščine tudi potrdi. Razlage iz stare latinščine so zanesljiv dokaz slovenščine oziroma ilirščine v dobi pred domnevno romanizacijo.

Obdobje Sal Kluvenias je zahtevalo povezave na daljavo. Iz današnjih izkušenj vemo, da se samostojno oblikujejo knjižni in pogovorni jeziki. Pogovorni jezik se v bivanjskem prostoru oblikuje na ravni sporazumevanja manjših skupnosti. Pisni jezik pa se glede na uporabnost razvije na širšem, predvsem ekonomsko odvisnem, področju komuniciranja. Komunikacija antike je vsekakor vsebovala razdalje, ki jih je srednji vek drastično omejil.

Dopisovanje zahteva opisovanje dogajanj razumljivih tudi tistemu, ki ni prisoten na kraju dogajanja.  Različnost uporabljenih pojmov se ob tem enoti in hkrati spreminja svoj prvotni pomen. Nosilec jezikovne prevlade je po pravilu ekonomsko močnejše področje ali država. Tako je utemeljeno dejstvo obstoja in ohranjene narečne knjižne slovenščine v antičnem času glede na ekonomsko moč takrat  obstoječe Sal Kluvenias. Ta slovensko razumljivi narečni jezik je bil v svoji vzvratni izpeljanki osnova za latinščino. Z zamenjavo vladajočih struktur se je latinščina uveljavila kot uradni jezik. Postala je osnova romanskim in germanskim jezikom, ki po svoji zasnovi temeljijo na predpostavki prevlade uzakonjenih jezikovnih kolonizacij. Te pa so bile najpogosteje pogojene v ekonomski odvisnosti ljudstev ter v trendih razvoja zgodovinskih vplivov. Ravno v tem se ob vsej pestrosti današnjih knjižnih jezikov odražajo vplivi preteklih, jezikovnih kolonizacijskih trendov različno govorečih vladajočih struktur. Narečja, kot sestavni del ljudskega jezika pa se obravnavajo zgolj kot zanimivost v zelo ozkih in ločenih okvirih. Prave razloge za ohranitev tega pra jezika moremo resnično najti v ohranjanju govora v zelo ozkih družinskih krogih in v stalnem oporekanju javno izgovorjenih narečnih besed, ki jih množična uporaba ni uspela preoblikovati. V samem slovenskem knjižnem jeziku najdemo bore malo teh originalnih besed predvsem iz razloga dolgoletnega jezikovnega slovanjenja in zaradi stalnega “lepšanja”(?) jezika. Zavestno spajanje in “lepšanje” jezika pa je postopek, ki preobrazi prvoten načina rabe le-tega v neprepoznavnost. Poleg tega razvojna potreba jezika z dodajanjem novih pojmov in razvoj besedotvorja predstavlja dodatno prekrivanje in neprepoznavnost osnov prvotnega besedišča. Spremembe besednih korenov brez osnovnih podatkov prvotnega pomena te razkorake še povečajo. S primerjavami in odklanjanjem jezikovnih področij kot ne slovanskimi, ki so sicer kasneje a zato natančneje beležili svojo jezikovno kulturo. Vsi ti so s svojo natančnostjo ovekovečili svoj jezik, izničili in zavrgli pa večino dokumentacije, ki je bila dostopna v smeri stare slovenščine.

Slovenska znanost bi se morala ob zgornjih trditvah zamisliti tudi nad posledicami ugotovitev germanskih zgodovinarjev, ki sicer segajo v leto 1932 in so kot posledica enosmerno ugotovljenih in prilagojenih dejstev. Poznana pa je kot Hecksherjeva pripomba. ” “Drugovrstne dežele” nimajo pravice pričakovati, da bo njihova zgodovina predmet splošnega proučevanja. Svoje dokazovanje mora vsaka zgodovinska analiza pripeljati bodisi do odkritja splošnih zakonitosti bodisi do spoznanja mehanizmov kakšne pomembne revolucije”, je sklenil s trditvijo, da je razvoj takih držav, kot je Švedska, pomembna samo toliko, kolikor nakazuje ali ustreza širšemu mednarodnemu vzorcu. Vse ostalo pa lahko mirno zanemarimo: “Ne komplicirajmo nalog znanosti po nepotrebnem” ( E. Hecksher, “Un grande chapitre de l`historire du fer: le monopole suédois”, Annales, št. 14, marec 1932, str.127). – Seveda pa ne moremo nalog zgodovinske vede opustiti zgolj zaradi tega, ker je neko področje, ki spodbija velik del njenih sprejetih kategorij, v njej prezrto.”[1]

[1] P.Anderson,Prehod iz antike v fevdalizem, 3 pog,op.1,str. 189

Latini so slovensko slovnico prepisali vzvratno.

ISBN 978-961-288-320-1

novo

Slovenščina je prednica latinščine.

ISBN 978-961-281-280-5

Rovtarščina je slovenski jezik, ki ima ohranjene vse prvine etruščine.

COBISS.SI-ID: 251741440

Venetščina nima jezikovnih dokazov. ISBN 961-236-905-4