Tale čvekane ni za duše predane.
Duša gre pod ruša, le živ ja posluša.
Zgoda i naroda, ke ni mu oproda. Laufar s soda meile genetska dei koda. Al le gospoda z revirja bere oz brevirja, čakaj palirja kdaj bo pokazu samga hudirja. Vid velikane vse ohobane znamne ma zbrane. Uni štemplani zdei teše v Amerikane. Slovane narobi prebrane v klobase sa prčvarl Sase.
Možvaine ni žgaine, če si za bogaine.
Ni le sebota kriva komplota, zdei bo nedeila namalcu se u zeila. Grašina i taka, de benga na čaka. Ja kpila i tlaka dobila i smodlaka, že čaka nouga selaka. Stara i tlaka zmeri bla taka, de jezila i prostaka.
Se zleže grašak, ke biu i prostak. Kmetauza omane vardeva meščane. Se štrita pa rita zvol zlatga nakita. Naroda slava ni mu oprava. Le uzigje konicine za soie dobrine. Moistria mu i taka, de čeinža žvenket iz prostaka nardi le bedaka.
Od beke na veke Ianes kazu nam pot. Nebendn mu paršu ni neč na prot. Pota pa srota vse od pobota pometa oz plota. Ostou je sam patriot, i živu sam za komplot.
Trotam i dana dropčkena fana. Žezl ja slast, meglena oblast, plede balast, odreka nam čast.
Alenčka
Pod gradam bliz Soure je gasa kamar sa učas hodil Polanc na jeprge al pa stanovat, ke sa delal za lon. Lon je biu za Polance gnar al pa soudi ket sa nem kosnej djal. Nuotar u te ulc je bla gasa kodar se j anga leta, ke še ni bel telvizije rodiu fantk ke sa mu djal Lenčk. Pa mu niesa tega imena dal zarad kejšne hodobije. Se niesa mougl vett, kej mu bo ževlejne naložu. Taparu kar ga je bel zanimal je bla praulca od Alenčice. Nekok se mu j usadila u glava. Tiskat se j potval s kojnam. Avtomobilu je bel sam za vzorc. Po dolin sa se lohk pelal sam Žerouc pa Sovojdnčan, kier sa bel bliži Lok sa hodil kar peš damu. Lenčka sa že par štirih dal na avtobus, ke i vozu na dolina. Sprevodnik na avtobusu je jemu naročen na keter postaj ga more ozlošt. Tok je biu tist tam ket tale sorta govarejne.
Kejšn
let kosnej je biu tekuj firpčn, de ga j mougla Pipanca pelat s sebuj u šula. Pol
se mu j tam neki zamerl, de se ni htou al pa znou učit na pamet. Mal je govuru
pa zmeri je misnu neki po soje. Tok je pol gor rasu pa brau pa še braau.
Ke sa ga vabil za dvornga kuharja je s taprve
djau, de tu nabo. Vedu je kej je tu svoboda. Pa ga gospoda zatu ni marala. Če
tut sa mu dielal škoda se ni dau.
Tok i hodu po svet.
Enga
lepga suončnga dne tam deeeleč od duoma sreča Lenčka. Vsa zmatrana je sedela
revca na skal. Usi sa ja hodil gledat. Slišu ja pa ni nebedn. Zarad čudnga
govarejna u tist dežel je tud niesa mougl ne slišat ne zastuopt.
On ja gleda, ona pa nega na vit. Trikat stop dojne. Začela je govart. Takat je spregovarila sam tri stauke. Možakarji oz domačih kraju sa se smejal na vse pretege. De na more takale s skale znat po naše. Pol se pa z Lenčkam nista vidla 10 let. Nakar na lepm u cajtngah dobi pism od Lenčke. Začela i praut o suojm ževlejn.
I govarila narveč tajga kar sa vedl le še ta narstari lede.
Ni pa ni se mougla ustaut tekuj je viedla povedat. Lenčk je sprevidu, de od Alenčke nabo nekul več šou stran. Gvierala ga bo, čist do tazajdnga konca. Poslušu ja bo gvišn saj tuok zvest ket se za velika lbezn spodop.