Jezik antike

Kdo sem

Dušan Škrlep

Sem ljubiteljski raziskovalec svojega materinega rovtarskega narečja. V osemdesetih letih sem slučajno v Italiji naletel na napise, ki so bili razumljivi na podlagi besed, ki jih rovtarji uporabljamo v vsakdanjem govoru. Po nekaj letih sem tako izvedel, da znaki takšne oblike  pomenijo etruščansko pisno izročilo. Slovenščina pa je tisti jezik, ki ga vsebujejo etruščanski in karnijski antični pisni viri.

V mestu Pyrgi, danes Marija Santa Severa (Italija) so leta 1964. našli tri zlate lističe. Prvič sem videl objavljene originale leta 1995. v knjigi patra Ivana Tomažiča Etruščani in Veneti.

Napise sem prečrkoval tako, da sem znake primerjal z latinskimi črkovnimi znaki. Na podlagi takšnega črkovanje sem v daljših tekstih prepoznal stavčne zveze, ki jih je možno utemeljiti z znanimi zgodovinskimi dogodki.  Pokazalo se je precej besed, ki jih uporabljamo rovtarji v medsebojnih razgovorih. Iskal sem narečni slovar in ugotovil, da besed s katerimi lahko omenjene napise razumemo ni dotlej nihče zbral. Tako sem v svojem gostinskem  lokalu smiselno zapisoval besede, ki dotlej niso bile nikjer objavljene. V smislu primerjanja sem leta 1999 v samozaložbi izdal zbirko rovtarskih besed z naslovom: Slovar poljanskega narečja.

Hkrati sem ves prosti čas posvetil proučevanju pomena daljših vsebin napisov, ki jih imenujejo etruščanske. Iz smisla tekstovnih sporočil sem pridobil potrditev abecednega pomena znakov. V tistem času je potekala tudi polemika o venetskih napisih, ki naj bi vsebovali slovenska sporočila. Podobnosti nekaterih znakov z arabskimi številkami na venetskih napisih in predvsem na atestinskih tablicah so me navedli na misel, da mora določena vrsta znakov imeti pomen števil.

Ponavljanje znakov v šestnajstih vrstah me je pripeljalo v prepričanje antične rabe šestnajstiškega številskega sistema. Te vire lahko pripišemo delovanju pitagorejcev.

Slovenski števnik »ano« izpričuje opisni tekst na ogledalu iz Volterre.

Leta 2005 sem na podlagi ugotovitve številskih znakov izdal knjigo Etruščanska »venetska«pričevanja o revoluciji zemlje. V tej knjigi sem dokazoval številski pomen venetskih znakov in podal nekaj razlag tako imenovanih etruščanskih napisov na podlagi slovenskega jezika. Naslednjo objavo podobne tematike sem izdal leta 2014 z naslovom Govor antike. V knjigi navajam paleografijo znakov iz obdobja 700/100 pr. n. št.; poleg razlag besednih pomenov sem okvirno prikazal slovenske  jezikovne substrate v latinščini.

Obdobje je vsekakor zanimivo za proučevanje zgodovine slovenščine kot jezika, ki je bil zapisovan v predrimskem obdobju in je sodeloval pri nastajanju romanščine.

Odkritje zapisovanja slovenščine v antični Toskani je vsekakor pomembno za spremljanje in razlago slovenskega jezikovnega gradiva.

Tako smo ustanovili jezikovno raziskovalno postajo v Gorenji vasi, ker se v vsakdanji rabi še pogosto rabijo besede, ki se bodo sicer izgubile in s tem bomo izgubili možnost prepoznavanja zapisovanih antičnih virov slovenskega jezika. Na podlagi dolgoletnih raziskav menim, da so doslej imenovani etruščanski viri pomembno gradivo, ki lahko dodatno obelodani zgodovino slovenskega jezika.

Kronski dokaz dolgoletnih raziskav predstavlja najdba spomenika iz leta XII. v reki Savi pri Kranju oktobra 2018. Zapis namreč predstavlja časovno sporočilo menjave smeri zapisovanja od desne proti levi. Spremenjene in prepisane etruščanske oziroma salske črkovne znake se tudi na slovenskem od tedaj dalje uporablja z zapisovanjem od leve proti desni. Prva vrsta napisa nam izpričuje ta pomemben dogodek z besedno zloženko: A*RE*LL*I*A. A=pisava;RE nazaj;LLčrkovana;je A pisava.