- Sleherna pisava je bila v prvi vrsti ustvarjena iz namena obveščanja na daljavo. Zato je tudi v antičnih virih smiselno raziskovati jezikovna in številska sporočila ter obelodaniti njihove dejanske pomene, ker tako spoznamo različne strukture znanja, ki je temeljno izročilo daljne slovenske in latinske jezikovne preteklosti.
Strokovna javnost, zlasti uporabniki romanskega in germanskega jezika, nam ob srečanju z antičnim jezikom severne in osrednje Italije iz 4 st.pr.n.št. običajno poročajo o različnih pisnih jezikih. Tem trditvam je botrovalo dejstvo, da doslej niso pravilno prečrkovali pisnih znakov. Zato so interpretacije tekstov po pravilu nekoristne. Odgovore sem tako moral iskati s prebiranjem originalnih zapiskov.
Napačne transkripcije so raziskovalce navajale na ugotavljanje več različnih jezikov. Znani so etruščina in latinščina tretjega so imenovali venetščina. Imenovali so še retijščino in lemnijščino. Kot samostojne jezike so navajali na podlagi znakov, ki nimajo več kot pet simbolov. Popolnoma zgrešeno in neutemeljeno dejstvo takšnega odčitavanja nam pojasni odkritje številskih znakov. Lemnijščino so poimenovali po steli iz otoka Lemnosa. Ta vsebuje tako številske kot črkovne znake.
Različni avtorji so zmotno prebirali abecedo iz številskih znakov. Venetska abeceda iz teh razlogov ni mogla nikoli obstajati. Pojma etruščina in venetščina torej ločujejo ne glede na dejstvo, da iz nobenega od obeh niso pridobili prepričljivih dokazov o vsebini sporočanja. Tudi vsi slovenski »prevajalci« so doslej obšli dejstvo, da moramo slovenske tekste razumeti brez prevajanja. Bistvo korenskih sporočil se je ohranilo in jih ob pravilnem črkovanju zmoremo še razumeti ne glede na dolgo časovno oddaljenost poltretjega tisočletja.
Jezikoslovna veda, ki se sklicuje na področje jezikovne plati znanosti ni mogla potrditi venetskih sporočil, ker so številske znake ovrednotili kot črkovne in sledili ponavljajočim napakam odčitavanja. Pomanjkljivost teoretičnih zakonitosti so opredelili s tem, da so venetščino proglasili za izginuli jezik.
Nepoznavanje slovenskih narečnih posebnosti in slovanska selitvena teorija sta dejavnika, ki sta ovirala slovensko govoreče raziskovalce pri razreševanju salskih napisov. Nekateri so se tega dela lotili, vendar niso upoštevali natančnega paleografskega odčitavanja salskih znakov ali pa samo iz napačnih interpretacij poustvarjali slovenske vsebine.
2.Glede na dosedanji obseg razumevanja antičnega govora oziroma prebranih sporočil na podlagi slovenskega narečnega jezika moremo trditi, da je v prej omenjenem obdobju v zahodni Evropi obstajal en sam pisni jezik Sala ris. Najverjetneje je imela vsaka Sal tudi dodaten naziv kot je to Sal Kluvenias. Skupni jezik in pisava sta združevala skupnost, ki je pogojno obstajala na veliki večini področij, ki jih je kasneje obvladoval rimski imperij. Skupni pisni jezik je bil eden poglavitnih pogojev za njen nastanek in obstoj. Posamični pisni fragmenti kažejo na sodelovanje s Perzijci. Zato ni naključna podobnost besed, ki so se uporabljale na vzhodu. Tabla Iguvinae 1A navaja vzhodnjaška etnonima Aziki in Perziki.
- Prvotno Salsko pisno besedišče je temeljilo na sestavljanju morfemov z njihovim pritrjevanjem ali v vzvratnem zanikanju. Raziskovano slovensko besedje se torej pojavlja na etruščanskih napisih. Dokazi o resničnosti teh navedb morajo biti utemeljeni s potrjevanjem stalne prisotnosti teh izrazov v obdobju poltretjega tisočletja. Te dokaze pa je ohranil latinski in slovenski jezik. Popolno rekonstrukcijo salskega besedišča moremo torej poleg odčitavanja etruščanskih napisov nadgraditi z vzvratnim prebiranjem latinskih pojmov, ki predvidoma segajo v obdobje okrog 2. st. pr. n. št.
Definicija hipoteze, ki se preverja
Latinske besede kot sestavljenke so prvotno nastale neposredno iz salskih jezikovnih pojmov. Isti sestavljeni pojmi so se v obratni smeri uporabljali v jezikovnem smislu. Jezik so uporabili za krepitev nacionalnih pripadnosti, ki je prispevala k širitvi rimskega imperija. Tako imamo v besedah stare latinščine zabeleženo snov, ki se zelo redko uporablja ter je zato tem bolj ohranjeno njeno prvotno sporočilo. Njeno ohranjeno sporočilnost dobimo zaradi slovničnega pravila, ki ne dovoljuje sprememb korena besede. Pri tem je zanimiva začetna pisna doba, ki je ohranila prvobitni nespremenjen način sporočanja. V njej lahko med drugim dobimo odsev salske slovnice, malenkostno spremenjene opisne toponime in vsebine katere so botrovale njenemu nastanku. Posredno se nam odprejo spoznanja o podrobnostih dogajanj in spoznanj uporabljanih v antiki.
Latinščina vsebuje salske besede, ki so pogosto premetanke (primer lado = alod). Razumljivost pojmovanja se tudi pri njih ni spremenila. Prepoznanje in razumevanje salskih besedil s slovenskim jezikom nam omogočajo takšne ugotovitve. Dobljeni rezultati izhajajo iz vzorčnih primerjav etruščanskih napisov, ki jim te ugotovitve potrjujejo pristnost povezanih jezikov. Tako iz še uporabljanih slovenskih narečij lahko razumemo povezanost salskega in romanskega jezika.
Slovenski kmečki jezik je ohranil vso prvobitno salsko sporočilo v zaključenih krogih narečja, ker ni bil izpostavljen drugim jezikovnim prevzgojam skozi celotno obdobje svojega obstoja. Ohranilo ga je njegovo zapostavljanje, saj ga je uporabljalo samo preprosto ljudstvo za domači govor in ga tako čuvalo pred sistemskimi spremembami, katere ustvari šolska izobrazba ter drugimi vplivi, ki običajno spreminjajo prvobitno sporočilnost.
Uvajanje knjižne slovenščine je bil čas, ko se je zdela raba narečnih besed (»kmečkega besedišča«) pomanjkljiva in manjvredna. “Skrivanje” na podlagi prej ugotovljenega prastrahu, je lahko posledica stalnega skrivanja uporabnikov narečnih besed. Strah in zbadanja drugače govorečih je bilo zaznavno še pred nedavnim časom. Podobno kot trdijo antični pisci, se je v hribovskih zaselkih ohranjalo znanje in jezik v ozkih vaških, in strokovno različnih krogih. V tej obliki je ta prenesen iz antičnega obdobja v sodobni čas. Zanemarjen odnos do kmečkega jezika so razumljivo spodbujali tudi drugi pogoji in razlogi. Tako na primer je za slovenščino nacionalni ponos grajen na institucionalni ravni v cilju poenotenja v knjižnem jeziku. Seveda pa se na ta račun izgublja bogastvo narečnih vsebinskih sporočil.