Različni jezikoslovci so se mučili z branjem severnoitalskih antičnih napisov. Za branje so uporabili nekoliko daljše napise iz atestinskih tablic. To so bronaste ploščice, ki jih hrani Museo Nacionale Atestino v kraju Este v Italiji. Začetki raziskav segajo v osemnajsto stoletje. Navedbe v knjigi, Pellegrini- Prosdocimi, La lingua venetica (1967) govorijo o različnih avtorjih, ki so te napise brali kot antično črkovno pisavo. Vsi so skušali razrešiti venetsko uganko samo s črkovno slovničnimi razlagami. Razlage različnih avtorjev si sledijo v nekoliko okrnjenem zaporedju: Fabretti 1867, Ghirardini 1888; Prosdocimi 1890; Lipsia 1911; Schubart 1921; Vetter 1950; Haas 1952; Pellegrini 1953 Lejeune 1954; Untermann 1960; Christofani (1985) in drugi. Glede na nerazumljene rezultate odčitanega so se posluževali trditev, da so naleteli na več izginulih jezikov, ki so jim pripisali lokalni pomen.
Enako si tudi z razlagami kot sta naslednji, ne moremo predočiti kakega primernega primerjalnega razloga.:
“Pisava Etruščanov naseljenih na severu se zdi pomanjkljiva v primerjavi z južnimi. V zapisih s severa se je za k uporabljal le en znak, zamenjan pa je bil pomen črkam s in š. Znak za th je bil razstavljen na dva dela namesto…”[1] .
Dejansko vemo, da so v grčiji astronomijo in tem vzporedne vede bile prepovedane. »V zadnjih letih Perikla(468 pr.n.št.) je atenski parlament izglasoval sklep, ki je vsakomur grozil z obtožbo, kdor bi širil astronomske teorije.«[2]
Znakom istega obdobja tako ne moremo enostavno pridati enakih zvočnih in oblikovnih pomenov po grških predlogah.
Ravno tako nas opozarjajo razlage naslednjih navedb.
“Kultura Etrurije je mnogoobrazna. Vzrok, da so Grki in Rimljani govorili o narodu Etrurcev, je bil enoten etrurski jezik in enotna pisava. Vendar pa nam prav ta dva zastavljata mnogo nerešenih ugank. Pisavo so, kakor se zdi, poleg mnogo drugega prevzeli v 8. stoletju pr.n.š. od Grkov. ?”[3]
[1] Mauro Cristofani /La scrittura nell`italia antica, © Instituto Geografico De Agostini; Archeo Dossier, Novara,1985
[2] Herodot iz Halikarnasa, ZGODBE Prvi del, DZS Ljubljana 1953, A. Sovre, Uvod, 9
[3] Bernhard Jacobi PORTALI, SVETIŠČA IN PALAČE – Sprehod po odkopanih mestih, Zal.Obzorja Maribor,1965,s.235-236
Slovenski avtorji so se preizkušali s to tematiko po vzoru preteklega črkovanja.
Berlotova razlaga matematične plošče Es25 (1984) se glasi:
»Tekst prerokbe in čaranja je razporejen v obliki podkve. Črke okrog prerokbe v sredini so postavljene brez vsakega reda ob robu in ne pomenijo nobene razumljive besede. Verjetno so jih uporabljali podobno kot špiritisti za abecedo ob robu kroga.«[1] Atestinsko ploščico Berlot citira tudi v tem stilu: »Med ženami je taval L. temno, z Juvanom ter Arjunom od njih na teh se sodi.«Čisto neverjetna razlaga.
[1] So bili Etruščani Slovani?A.Berlot-I.Rebec; Lipa Koper, 1984,191
Pogled na atestinske tablice. Že prvi vtis ob pogledu nanje me je spominjal na številske znake. Poleg slabo in nenatančno prepisanih napisov, so bili znakom dodeljeni pojmi, ki jih pri najboljši volji ni bilo mogoče uvrstiti v znane slovenske besedne zveze. Nerazumljivost priloženih prevodov je postala dodatna spodbuda za samostojno prepoznavanje znakov.
Ob utrjevanju in prepoznanju etruščanske abecede z razumevanjem besednih ter stavčnih pomenov, ko so napisi osrednje Italije spregovorili v obliki rovtarskega dialekta je bilo naravno in pričakovano opraviti tudi preizkus ‘venetskih’ znakov z matematičnim ključem. Najprej se je ponudila primerjava številk 1,2,3 in 9 z znanimi arabskimi številkami. V nadaljevanju skupne primerjave pa sem na atestinskih tablicah naletel na ponavljajoče razpredelnice s šestnajstimi razdelki. Znaki so se tudi na preostalih sedmih prostorih ponavljali. Tako je nastala ocena, da vsebino venetskih znakov predstavlja šestnajstiški številski sistem.
Znaki atestinskega tipa so oblikovno v resnici preveč identični etruščanskim, da bi jim bilo mogoče določiti pomen dvojnosti abecede na tako majhnem apeninskem prostoru.
[i] Pellegrini- Prosdocimi, La lingua venetica, 1967
Števila
Venetska teorija se je oslanjala na atestinske napise. Na severoitalskih napisih so dokazovali venetski jezik. Ta tablica in podobni napisi pa vsebujejo samo številske znake. Znaki predstavljajo šestnajstiški številski sistem, ki so ga uporabljali pitagorejci.
Štiri atestinske tablice s spodnjo vrsto potrjujejo številčna zaporedja šestnajstiškega sistema.
Znaki števil so značilnost severnoitalskih napisov. Primerljive vrednosti se nahajajo tudi na etruščanskih napisih.
Dvomi v črkovanje venetskih znakov so se razvili pri raziskovanju cipusa iz Peruge. Daljši teksti ne dovoljujejo nikakršnega dvoma v pravilnost pisarjevega izpisovanja na kamnu še posebej, če si ogledamo spodnje štiri vrstice na širši ploskvi.
Z zelenimi šrafurami označeni znaki se v štirih vrsticah ponovijo 7x. Pisna znaka v rdeči šrafuri pa se ponovita samo dvakrat. Tu je torej izključena pisarjeva pomota. To zaporedje pa je povzročilo razmislek o drugačni vrednosti znakov. Znaka iz rdečih kvadratkov lahko najdemo na pirgijskih lističih. Vendar se tam uporabljajo samo tovrstni znaki, ki ob slovenskem odčitavanju vedno obdržijo glasovno vrednost “M”. Znaki iz zelenih kvadratkov se pojavljajo v enakih zaporedjih na atestinskih ploščicah v spodnji vrsti. Tam pa je ta vrednost izražena s številom 0/16 . Razumljivo je torej uporabiti te znake z odčitavanjem »nič« 0. Pravo vrednost tega znaka nam potrdi odčitavanje na cortonski tablici kjer tekst to znova primerno potrdi.
Praktični dokaz o številčnem znaku atestinske tablice in v etruščanskem napisu NIČ VOINA.
Rogovi najdeni v severni Italiji izpričujejo številske znake. Nosilec roga se je izkazoval kot poznavalec ali učitelj matematike. SA*ROGA*TIP i- se v obratnem pomenu namreč izkaže kot Pitagoras. Očitno so, glede na številčnost rogov, bili to matematiki in učitelji. Severno italske napise je možno razumeti predvsem z uporabo logičnega mišljenja.