Jezik antike

Sal

SAL

Prvi zapis besedice SAL zasledimo v Pirgiyskem napisu. Omenjanje te besedice se nanaša na Sal Kluvenias.Slednje je že prevajalec etruščanskih napisov Anton Berlot(1977) označil kot prvi zapis, ki ima v svojem korenu zelo trdno asociacijo z besedico Sluveni-ja. Vsi nadaljnji prevajalci so izpustili pomembno dejstvo besedice SAL. Ta se pojavlja v več etruščanskih napisih kar je seveda praviloma spregledala večina, ki je raziskovala omenjeni jezik.

Besedica Sal se torej omenja še v napisih iz bronaste tablice iz Camucia pri Cortoni, na svinčeni ploščici iz Marsiliane- Grosseto. Slednja ima poleg napisa Sal še število 12. Kot vemo pa ljudsko izročilo govori o istem številu.

Salski zakon

Izračun nas prenese v obdobje 300 pr.n.št. to pa je obdobje etruščanske kulture. Obdobje pozna Sal, v pomenu skupnosti, ki je imela sporočanje urejeno v pisni obliki. Te vire je rimski senat, v nastajanju velikega rimskega imperija, uporabil kot zakon Lex Salica. Lex Salica je tedaj domnevno urejal plemenske odnose. Ljudstvo v odročnih krajih torej tisto, ki ga latinska prevzgoja ni zajela, se je nepretrgoma do osemnajstega stoletja sklicevalo na stare pravice, ki so bile zapisane v Salskih sodnih knjigah. To izvemo iz stare pravde, ki jo na Loškem opiše zaslišanje škofovskih biričev in kmetov, ki so v tej pravdi sodelovali. Ljudstvo ni izgubilo samo pravde temveč, jim je bilo prepovedano sklicevati se na stare zapisane vire katere so jim ob tej priliki uničili. Salske knjige odtlej zaman iščemo v arhivih. Izgubljena pravda je torej prinesla prepoved omenjanja kakršnihkoli salskih pravic s tem pa je utonila v pozabo tudi skupnost, ki se je ravnala po Salskih pravilih.[1]

Raziskave italijanskega zgodovinarja Enza Gattija nam razpad antične strukture nekega širšega področja, ki se je po vsej verjetnosti imenovalo Sal Kluveias, precej bolje približa če zavzamemo stališče neke skupnosti, ki je do razpada 1. stoletje pr. n. št. uporabljala skupen “knjižni” jezik. Najprej si moramo ponoviti ugotovitve hkratnega vzpona in povsem sočasnega propada t.i. villanovske, etruščanske kulture ali kakorkoli jo že imenujemo. Hkraten vzpon in propad je predpostavka, ki smo jo doslej lahko sledili v razlagah različnih arheoloških virov. Povsem identična pričevanje arheologov na podlagi segmentov materialnega dokazovanega gradiva kažejo povezanost staroselcev slovenskega področja z italsko etruščansko kulturo.

[1] Kos-doneski

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *